PUSTOLOVSKA TEKMA Z ŽULJI, ADRENALINOM IN SPOZNAVANJEM NOVIH LJUDI

»Adventure race Slovenija: pridi in poizkusi.« Ta napis je vzrok, da sem morala poskusiti kako to zgleda, kako to je. Za začetek zahvala Mateju, da je poslal mail na naš klub in da so me vzeli v ekipo.

ekipa GRS Celje

Tekma se sestoji predvsem iz orientacije, hoje, teka, alpinizma, gorništva, kajakaštva, gorskega kolesarjenja in veliko potrpljenja. Ekipo sestavljajo trije moški in ženska in je močna toliko, kot je močen njen najšibkejši člen. V naši ekipi sem bila to vsekakor vedno in povsod jaz. Najpogostejša težava so bili žulji in pomanjkanje spanca. Bistvo tekme je, da celotna ekipa zapusti start, čim hitreje doseže kontrolne točke in skupaj pride do cilja. Štartalo je 29 ekip, na cilj pa jih je prišlo le 9.

Štart tekmovanja je bil pred stadionom Ob jezeru. Od tam smo tekli do Velenjskega jezera. Tu vmes smo si prvič privoščli daljšnico. V jezeru smo preplavali slabe 3km. Nato smo na pol tekli na pol hodli do Škalskih Cirkovc in poiskali vhod v Hudo luknjo. V njej smo se približno 3km plazili po blatnem in mokrem. Ponekod nisem vedela ali naj potiskam nahrbtnik pred sabo, ali ga naj vlečem za sabo. Pred izhodom smo se še spustili po vrvi v višini 20m (?). Naslednja kontrolna točka nas je čakala na Graški Gori, kjer smo zajahali kolesa. Tam sem prvič postala lačna, zato sem si vzela moj (»zlati«) kruh, a ostali so se že kar odpeljali. Hm, ker brzina pri jedi ravno ni moja vrlina, sem morala jesti med potjo. Pa ne le tokrat, vedno. Začetni spust je kazal, da bo kolesarjenje užitek, a me je naslednji klanec kmalu prepričal o nasprotnem. Že dobro, da je bil tam Grega (odličen gorski  kolesar). Ko pa je klanec prerasel v skorajda neprevozno pot z nevem koliko % naklon, smo morali potiskati kolesa ob sebi in pred sabo. Že tu sem imela smolo, da sem imela izrednoo težko kolo. V Topolšici smo si izmenjali nekaj opreme, zmetali nekaj hrane vase in že odrinili naprej, delno na kolesih delno ob njih. Šli smo mimo Andrejevega doma na Slemenu in pri Domu na Smrekovcu pustili kolesa. Tu smo jedli celo juho, pa so se Angleži prehitro približevali, tako da sem polovico juhe  morala pustiti. Pa tako je bila dobra. Pot smo nadaljevali peš. Kmalu nam je orientacija pokazala hrbet in pot do Petelinjaka je trajala in trajala. Tu nekje so nas tudi Angleži prehiteli, jaz pa sem še vedno imela v mislih ono dobro juho. Od Koče pod Olševo do Penzijona na razpotju pa se mi je pot vlekla, kot že nikdar nobena. Verjetno zato, ker sem postajala zaspana in ker smo morali hoditi tudi po 20km po makadamski cesti. Žal mi je bilo, da si nisem vzela zraven skiroja. Tam je bila zaradi nevarnosti hoje v temi nočna cona - do četrte ure zjutraj nismo smeli naprej. Mi pa smo tako  tja prispeli šele ob treh, tako da smo se le okrepčali z jedačo in pijačo in ravno ko sem se udobno namestila v spalki (morala sem se pokriti čez glavo, tako me je treslo - od mraza) je Grega zaklical: ura je štiri, dalje lahko gremo. Tako, da tega spanca ni bilo niti za 10 min, kot smo se kasneje hvalili. Meni, ki zeloo rada spim je bilo to vsekakor premalo, zato sem rabila še dobre pol ure, da sem se predramila oziroma odprla oči. Čez Okrešelj, pa tam dalje.. čez Korošico smo bili cel čas med Angleži in Poljaki. Preden smo prišli do Igle smo se skoraj 4 ure spuščali z nekega hriba. Cel čas strmina navzdol, cel čas ena in ista slika, cel čas.. tam mi je bilo skorajda res dovolj. Sem rekla, da če čez pol ure ne pridemo nekam drugam, grem jaz domov, pa če bom hodla 4 dni do doma. No nasrečo smo prišli do ceste, tako da smo nadaljevali našo avanturo do Igle, kjer je bil na vrsti spust po vrvi (abzajlanje). Baje, da 70m, čeprav se je meni zdelo kar 100m. Tu gre povedati, da sem se pred tem poskusila takole spuščati le s kozolca pri Mateju in kar je bilo v Hudi luknji. Obljubljala sem, da bom tekla še 2 dni, samo da se mi ne bi bilo treba spustit  tako bi dobili še uro pribitka. Pa seveda nihče ni bil zato, tako da je bil to edini način, da pridem dol. Toliko adrenalina se mi je spustilo, da sem še pet ur po tem, bila čist sveža s široko odprtimi očmi. Nadaljevali smo hojo do Koče na Loki, Kočo na Travniku, ..Bolj ko se je približevala druga noč, bolj sem zatrjevala, da jaz moram spaaaat. Z Matejem sva se pogovarjala najrazličnejše in seveda najzanimivejše teme, da so oči ostale odprte. Ko je on šel odtočit in sem se sama premikala naprej, sem hodila cik-cak kot pijanka. Proti jutru pa me je zaspanost premagala, zato sem se z eno roko naslonila na Mateja, z drugo pa na Gregorja in zaspala nekajkrat po par minut, medtem  ko so moje noge neprestano korakale. Vsega skupaj je to bilo veè kot 25 ur neprestne hoje. V nedeljo nas na srečo ni čakalo več nič napornega. Preko Ljubnega smo prišli do Kampa Savinja, kjer smo se s štirimi avtomobilskimi zračnicami (improviziran splav) s prtljago vred spustili po reki. Za tako početje je bilo premalo vode, kajti vsako sekundo sem upala, da ne bomo ali nasedli ali pa da me skale ne bi nabile v noge in zadnjico. Pa še ta voda je bila  nesramno mrzla, da smo se smejali drug drugemu, kako nam je treslo vsak ud po svojem ritmu. Pri Nazarjih smo se premestili v čolne in odveslali do Letuša. Veslo je bilo takrat zame še kar skoraj pretežko, zato sem ga vsakih nekaj časa odložila in v istem trenutku tudi zaspala. Zbudila sem se ob vsakem trku ob skalo, ko je zaspal tudi Marko za mano.Tam, kjer smo se zbasali iz čolnov je kar mrgolelo gledalcev, tako da preoblačenje ni bilo ravno užitek. Obleči pa sem si morala majico, ki sem jo imela že od petka, kajti svežo, ki sem si jo pripravila, da bi v njej prišla v cilj, mi je na splavu čisto zmočilo. Od tu smo odtekli do Rečice. Res je, prav tekli smo. Očitno je ta ledena voda dobro dela našim mišicam, kajti pred njo smo se bolj s težavo premikali. Za zaključek smo tako odkolesarili iz Rečice ob Paki do Velenjskega jezera - cilja, kjer smo zasedli odlično 2.mesto.

Za to celotno pot smo potrebovali 49 ur in 47 minut (2 uri in 9 min več kot prvouvrščena angleška ekipa Sleepmonsters. Na cilju pa ni manjkalo aplavza, fotografov, snemalcev, šampanjca in veselih obrazov, kakršni so bili tudi naši. Da sem lahko to pot tu sedaj nasplošno opisala, gre ogroomna zahvala Mateju, Gregorju in Marku za celočasno in vsestransko pomoč. Če koga zanima še kaj več, se najde nekaj informacij na http://ars.rutka.net, najbolje pa je, da se tudi sam podaš v to, in se prepričaš ali zmoreš. Jaz pa sedaj le upam, da me bodo drugo leto še hoteli zraven.Če sem slučajno kak del poti zamenjala s kerim drugim, se opravičujem. Zapisala sem, kakor mi je ostalo v spominu.
 

Končna uvrstitev

1. Sleepmonsters.com 47:38
2. GRS Celje (mi)                 49:47  (+2:09)
3. Czech extreme                 50:34  (+2:56)
4. Osiguranje Zagreb 50:48  (+3:10)
5. Fjord nansen/Kompas team 52:25  (+6:47)
6. Team Poland                 56:44  (+9:06)
7. Krka zdravilišča                 57:18  (+9:40)
8. Najs                                 57: 49 (+10:11)
9. Mastodonti                 58:05  (+10:27)

Tadeja Vilar, TK Maribor