IronMan Nica - čista sedmica

Srečna številka? Tokrat bo držalo. Moj 7.IronMan.

Najtežja proga med »mojimi« IM. Najboljši rezultat vseh mojih nastopov. Definitivno. Absolutno 253.mesto med nekaj manj kot 1500 tekmovalci, 17.mesto med ženskami, žal »samo« 3. v kategoriji. Se šalim. Tretje je super.

Uroš tudi fantastično. Uvrstitev med 60 najhitrejših…..uaaaauuuu noro dobro. Sedmica je bila za spremembo na njegovi strani. Havaji so padli. Kišta bo padla… Na zdravje, se že veselim!!!

Na kratko, ker je itak Uroš lepo in dovolj izčrpno napisal. Tekmo v Nici sem doživljala približno takole:

Odlična družba, prijetno in atraktivno prizorišče, solidna organizacija - po francosko seveda, vzdušje…no ja…francosko,  proga 1.liga, če si zadetek, ki ljubi klance, sonce in veter. Toplo priporočam vsem kolesarskim hribolazcem oz. ironmanom, ki želijo nekaj težjega.  Brez kančka pretiravanja lahko rečem, da so  v primerjavi s to kolesarsko progo vsi evropski IM (razen Lanzarote) le rahlo valoviti. Vroče in sončno vreme (Polar je izmeril 33C na kolesu in 32C na teku) za maraton ni ravno idealno, je pa zato plavanje v toplem (22C) morju prav prijetno  oz. bi lahko bilo, če bi bila v morju sama s kakšnim delfinčkom J.

Torej, v vodi so me pretepli kot psa. Sicer sem plavala brez velikega napora zame soliden tempo 1:53/100m.  Po pulzu sodeč nekoliko prepočasi. Kot pravi Sašo – standardno zanič. Ampak on je bivši plavalec in ne razume ubogih triatloncev L. Čas 1:11:37 je drugi najboljši doslej. Zadovoljna.

Menjava je dolga, saj je do kolesa najmanj 500m. Ko vpneš čevlje v pedale, se prava čaga šele začne. Simon se dere: »SEDMA!!! Ajde rasturaj zdaj!«

Ravnine je malo. Ravno toliko, da noge ogreješ. Potem se začne. Vzpon s čudovitim razgledom. Na trenutke sem pozabila, da sem na tekmi. Redkokdaj tako uživam na 180km dolgi vožnji. Celo pri spustu, ki ni ravno moja disciplina, sem si veselo prepevala. Prehitela sem veliko tekmovalcev. Šlo je kot po maslu. V menjalni prostor sem prispela po 5urah in 57min. Izračunana poprečna hitrost 30,25km/h. Meni se zdi fantastično za tako zahtevno konfiguracijo. Mislim, da sem optimalno porazdelila moči.

Simon, ki je skrbno nadziral situacijo na progi, me je vzpodbujal: »TRETJA SI! Druga je samo 8min pred teboj! Daj, stisni!« 

Maraton…že sama misel na 42,2km teka po vročini in vetru ubija. Všeč mi je, da so krogi. 4x10,5km pa ni več problem J. Prvih 25km je šlo brez posebnih težav. Ustavljala sem se prav pri vsaki okrepčevalnici. Preveč vroče je bilo, da bi si upala katero izpustiti. Žal vsakič izgubim 10-20sek, ker med tekom ne zmorem piti. Potem so se začele prebavne težave, ki so moj redni spremljevalec na teku. Drugače bi bila prehitra J. Še v mejah normale. Pognojila sem le 3 palme na promenadi. Kar po francosko. Nekaj dragocenih minutk je šlo v nič, tempo je konstantno padal, cilj je bil še daleč, a vedno bližje.  Italijanka, ki je bila na drugem mestu, je popuščala. Simon me je vzpodbujal, da bi jo prehitela. Nisem bila tekmovalno razpoložena. Niti približno ne tako kot v Nemčiji. Ni bilo prave motivacije, da grem do »kozlanja«.

V zadnjih kilometrih maratona sem premišljevala o ljudeh, ki so mi želeli srečo in so stiskali pesti zame. Energija, ki mi je dala neverjetno moč. Dva dni pred tekmo sem se zaradi bolečin v kolku komaj premikala. Vso sezono brez ene same poškodbe, potem pa kot strela z jasnega… Nisem verjela, da bom lahko tekmovala. Da bo kolk zdržal do konca. Pa je. Brez problemov. Tekla sem zase, tekla sem za vas, ki ste verjeli vame. Nasmejana skozi cilj. Čas teka 3:36.59. Moj najboljši maraton na IM.

In še ena NAŠA zmaga. Definitivna SEDMICA!

HVALA!

IronWoman Mojca