MOJA PRVA ZMAGA

    S Tanjo sva se odločila obiskati Kanado, bolje rečeno njene prijatelje in prijateljice v Kanadi. Njena prijateljica Nika se je pred letom dni s svojo družino preselila tja, ogromno kanadskih prijateljev pa ima Tanja še iz časov svojega študija.  Da bi si malo popestrila bivanje, sva po internetu že pred potovanjem raziskala, kje v okolici Toronta so tekaške prireditve. Tanji je bil zanimiv ''30-miler '' v Waterlooju, na srečo so prirejali tudi krajši tek, dolžine 5 milj oziroma 8 km, kar je ravno prava razdalja zame, ki nisem tako ultra razpoložen. Do daljših razdalj čutim odpor, na nek način se jih tudi bojim. Tako da vsaka čast ultramaratoncem, ki so sposobni preteči takšne razdalje!

     Druga zanimiva tekma je bil znan half-marathon v Torontu – osem dni po teku v Waterlooju in zadnji dan najinega obiska v Kanadi.  Se pravi dopoldan opraviva 21km, zvečer pa na letalo. Sem se že videl, kako bom spal na letalu J.No, pa se vrnimo k Waterlooju. Tek na 30 milj oziroma 48 km se je začel zjutraj ob osmih, start krajšega  teka pa je bil napovedan za ob enajstih.  Od Toronta do Waterlooja je dobrih 100 km ali ena ura vožnje. Zaradi tega sva se s Tanjo zbudila že pred šesto, na hitro nekaj pojedla in že sva bila v avtu. Po dobri uri sva prispela na start teka, kjer eno uro pred tekom še ni bilo skoraj nikogar – razen organizatorjev. Počasi so se tekači začeli zbirati in 15 minut pred startom jih je že bilo kar precej. Tik pred startom je organizator razložil, kje poteka tek. Proga poteka v krogih, katerih dolžina je 8 km. Pravzaprav 4 km v eno smer, potem pa obrat in tek nazaj. Tanja bo morala narediti 6 krogov, česar ji nisem prav nič zavidal. Proga je sicer označena, hudomušno pa starter pripomni, da obstaja možnost, da se kdo tudi izgubi. Da se mi to ne bi zgodilo, podobno kot v Dubrovniku (ker nisem poznal proge, si nisem upal potegnit naprej), sem se odločil, da tečem drugi krog ob Tanji in si dobro ogledam progo. Njen tempo 5min/km bo tudi ravno pravšnji za ogrevanje. No, končno poči in tek se prične. Med tekači vidim ljudi vseh velikosti in oblik. Nekaterim se že na daleč vidi, da so precej pretežki. Ne vem, kaj jih žene, da se lotijo ultra razdalj. Enega izmed njih sem si še posebej zapomnil. Nosil je dolge lase, spete v čop, tekel pa je zgoraj brez in to pri temperaturi kakšnih 10 stopinj, verjetno pa je bilo celo manj. Brrrr! Hitro se grem še malo pogret v avto in se pripravit za ogrevanje s Tanjo, ki bo čez kakšnih 40 minut že naokoli. Po dobrih 40. minutah jo zagledam, hitro se skobacam iz toplega avta in se ji pridružim pri drugem krogu. Ozračje se je že malo ogrelo in med tekom mi hitro postane prijetno toplo. Tanja zaenkrat teče brez problemov in lahkotno, vmes se pogovarjava, se pravi, da teče 100% aerobno. Proga je lepa in poteka ob golf igrišču z enim malo večjim vzponom in spustom. Pa mogoče ena ali dve kritični točki, kjer bi lahko napačno zavil. Dobro da sem si vse skupaj ogledal, kar mi da dodatno samozavest. Na startu in obratu sta dobro založeni oskrbovalni postaji z več kot dovolj hrane in pijače. Po krogu pojem eno energetsko ploščico in spijem energetski napitek, več ne smem, ker me čez dobro uro čaka start. Vzamem fotoaparat, da še slikam Tanjo v njenem tretjem krogu, ki je bil pa na žalost zadnji, ker jo je začela neznosno boleti ahilova tetiva. Vsekakor bolje, da je odstopila, kot da bi si nakopala kakšno dolgotrajno poškodbo.

Start teka na 8 km se je vse bolj približeval. Okrog startno-ciljnega prostora pogledujem po ostalih tekačih. Res so le redki med njimi izgledali tekaško in takoj sem vedel, da imam možnosti za visoko uvrstitev. V Kanadi ogromno ljudi teče in kolesari, zadnje čase je tam zelo popularna hitra hoja – power walking. Niso pa niti približno tako tekmovalno razpoloženi kot recimo tekači iz Slovenije. Sploh se mi med 60. ali 80. tekači, kolikor jih je bilo na startu, ni bilo potrebno niti malo prerivati in sem se z lahkoto postavil v prvo vrsto. Tek smo začeli nekaj čez enajsto, ker je na startu ravno obračalo nekaj ultramaratoncev in smo morali počakati, da jih ne bi preveč ovirali. Končno start in pok iz pištole. Že po prvih nekaj metrih prevzamem vodstvo. Prav smešno mi je bilo vse skupaj, ker sem z lahkoto prišel v ospredje. Na začetku sta tik za mano dva tekača, vendar eden kmalu odneha. Eden se mi pa dobesedno prilepi na pete in teče prva dva kilometra z mano. Na prvem vzponu malo stisnem in tekač ostane nekaj korakov za mano. Potem pa pospešim po hribu navzdol, kolikor me nesejo noge in čim bolj skušam izkoristiti gravitacijo. Super –  razlika se poveča na kakšnih 15 m. Potem tečem enakomerno naprej približno s tempom 3.30 na kilometer. Tekač za mano vedno bolj zaostaja, očitno takšnega tempa ne more zdržati. Na obrat pridem točno v času 14.00,  se pravi, da sem tekel točno 3.30 na km, kot sem planiral. Nekje se pa vseeno morajo poznati treningi iz Poljan J!  Na obratu mi tiščijo pijačo v roke, ne vzamem ničesar, saj je to vendar samo tek na 8 km J! Po obratu srečam drugega, ki je kar opazno zdelan in toliko zadaj, da me verjetno ne more več ujeti. Po malo več kot polovici proge se zavem, da bom zmagal. Upočasnim tempo, ker se mi  vseeno ni treba čisto razturat J.  Srečujem tekače, ki še niso dosegli obrata in prehitevam tiste iz ultramaratona. Vsi navijajo in mi ploskajo. Česa takega v Sloveniji ne doživiš.  Pred mano vozi kolesar na mountain bikeu in mi kaže pot. Še zadnji klanec in kolesar malo zaostane. Imaš srečo, si mislim, da nimam kolesa, da bi ti pokazal, kako se goni v hrib! Še lahkoten spust proti cilju in že sem v cilju. Čas malo več kot 28 minut. Ne morem verjeti. Moja prva zmaga, če ne štejem tistih iz Brezja in Borla, kjer sem bil prvi v svoji kategoriji. Res sem zelo vesel, kljub dejstvu, da konkurenca ni bila huda. Tudi Tanja je navdušena in obenem ponosna name, saj jo vsi sprašujejo, če sem profesionalec in če zmagujem na vsaki tekmi v Sloveniji J.  Daleč od tega!  Potem je seveda sledilo proslavljanje in nazdravljanje.

     Že na naslednjem teku v Torontu sem bil postavljen na realna tla. Na polmaratonu je bilo vsega skupaj 3600 tekačev, od tega tudi nekaj Kenijcev. Priredili so tudi maraton in tek na 5 km, tako da je bilo vseh tekačev približno 6000. S časom 1.20 oziroma 1.19, izmerjeno s čipom, sem se uvrstil na 37. mesto. Prvi je bil nek Kenijec in je dosegel čas 1.03. Za nekaj razredov bolje od mene. Tako pač je. Smo le samo rekreativci!

      Nekaj sem se  pa le naučil v Kanadi. Kanadčani v glavnem sploh niso obremenjeni z rezultati in so srečni, samo da končajo tekmo. Pri nas pa je med rekreativci skoraj preveč tekmovalnosti. Saj si ne služimo denarja s tekom in triatlonom, ampak to delamo za razvedrilo in zdravje. Bom poskusil v prihodnje malo bolj razmišljati v tej smeri. Bom videl, če mi bo uspelo J!

Miran Sagadin