MOJ PRVI IRONMAN

 

 

Je kot prvi otrok. Za ta dan se pripravljaš devet mesecev, na tekmi se trudiš in daš vse od sebe, ko pa pritečeš v ciljni prostor, pozabiš na izčrpanost in bolečino. Ta trenutek ostane v spominu za zmeraj.

Vsak ga doživlja po svoje. Težko je opisati. Veliko ljudi vidi v triatlonu le nadčloveške napore. Sprašujejo me, če uživam v trpljenju, če imam osebne težave. Da nisem (nismo) normalna. Da si uničujem telo, zdravje…

Bedarije! Tako zdrava nisem bila nikoli prej. Uživam v teku, plavanju, na kolesu. Sprošča me. Ker največkrat treniram sama, imam mir in čas za razmišljanje. Takrat, ko sem telesno najbolj izčrpana, najlažje najdem stik s sabo. Triatlon je obogatil moje življenje.To, kar je bilo včeraj še nemogoče,  je danes del mene.  Spoznala sem veliko čudovitih ljudi. Včasih je pot še lepša od cilja.

 

Nekaj dni pred tekmo

V Celovec smo prispeli v sredo, štiri dni pred tekmo. V mestu je bilo že čutiti utrip velike prireditve. Poiskali smo IronMan city, kjer sem se prijavila. Vsakemu tekmovalcu so pritrdili okoli roke rumeno zapestnico s štartno številko. Smo kot novorojenčki. Že od daleč si lahko opazil, kdo je eden od tistih, ki niso “čisto pri pravi”. Simon (moj mož) je v šali komentiral, da toliko “norcev na kupu“ težko najdeš.

Vse je potekalo brez zapletov, organizacija je bila odlična. V jutranjih urah (od 8-do10h) smo lahko plavali na progi, boje so bile že postavljene. V četrtek sva s Simonom prevozila tudi kolesarski krog. Prijetno sem bila presenečena, proga se mi je zdela fantastična. Razgiban teren, lepa narava, pa cesta polna kolesarjev IronMan-cev. Vsak dan so v okviru IM potekale prireditve, zato mi ni ostalo veliko časa za pohajkovanje po mestu. Z otroci smo si ogledali Minimundus, kolesarili ob jezeru in si pasli oči na skoraj vesoljskih biciklih.  Zvečer pa na sprehod v Europapark. Pa na sladoled obvezno (razen mene, ker sem še prebolevala vnetje grla). Ta zadnji teden me je vse doletelo – po tekaškem treningu me je zopet obupno bolela noga, dobila sem vročino, pa angino… Verjela sem, da se bo do sobote vse uredilo, čeprav sem pojedla kup zdravil. In se je. Neverjetno, kaj dela volja.

Dan pred velikim dogodkom napetost narašča. Opoldan smo v menjalni prostor pripeljali kolesa in opremo. Trikrat sem preverila, če je vse na mestu. Treme še ni. Zvečer naredimo obhod okoli koles. Večina je pokritih s folijo. Jaz je nimam. Ponoči bo deževalo. OK, šola za naslednjič. Tudi vrečke si nisem zavezala. Upam, da oblačila ne bodo čisto mokra. Gremo še na en drink, pa spat.

 

7.7.2002 – pred startom

Noč je bila kratka, zaspala sem okoli polnoči. Zbujanje ob 4h. V hostlu so nam pripravili bogat zajtrk, zelo so bili pozorni do tekmovalcev. V sebe stlačim toliko hrane, kolikor je prostora v želodcu. Popijem dva bidona izotonika, nakar se počutim kot balon. Pripravim pijačo in hrano za prve ure tekme. Tudi na sendvič in sir v kocki ne pozabim (ziher je ziher – to mi bo gotovo teknilo). Neopren, kapo in očala, pa gremo. Zunaj je hladno, ponoči je deževalo. Ne vem, kako se počutim – adrenalin narašča. V menjalnem prostoru iščem Ačimoviča (naš triatlonec), da mi posodi pumpo. Sva se včeraj dogovorila. Ker ga ne najdem, si jo sposodim pri sosedu in napolnim svoje zračnice (??!!). Namestim bidone, nalijem vodo in še zadnjič preverim vsebino v vrečkah. Vse je OK. Gremo na obalo. Oblečem neopren, kapo, si poravnam očala in stopim v vodo. Zaplavam, da se ogrejem. Pozdravim še svoje najbližje. Zagledam Jurija, Janjo, Uroša in Tomaža. Jurij mi da še zadnje napotke, stiski rok, pa gremo. Odleže mi. Če bo šlo kaj narobe, mi bo pomagal.

Nekdo iz množice se prerine do mene in mi da roko. »Jaz sem Miki, drži se, navijamo za tebe«. To je tisti frajer, ki je lani premagal tri IM v treh mesecih, med njimi Havajskega. Tudi letos se je kvalificiral. Odličen triatlonec, pravi borec. V tem trenutku sem prepričana, da bom zmogla.

 

V vodi

Še minuta. Odštevamo. Preverim, če je čip dovolj pritrjen. Drug drugemu zaželimo srečo. Tekmovalce ne doživljaš kot tekmece. Vsak se bori sam s sabo. Iščem pravo pozicijo, da me ne bodo zmleli v vodi.

Buuuum!!!

Gužva kot na rock koncertu. Počasi si priborimo vsak svoj delček vode. Boje sploh ne vidim, vse okoli mene maha in škropi. Pazim le na glavo. Nekaj časa traja, da se razporedimo. Končno lahko plavam. V vodi je prijetno, čeprav se je treba prerivati. To obvladam že iz Pristana. Prvih 2000m mine kot bi mignil. Sem že na obali. Pogledam na uro – 41min. Zadovoljna. Slišim svoje navijače. Super občutek. Spet v vodo. Plavanje po kanalu je “enkratno“ doživetje. Vse za publiko. Dobro, da sem oblečena. Alge se lepijo na očala. Če slučajno odpreš usta, se lahko tudi naješ. Še malo, pa bo konec. Po kanalu se mi vleče. Pomagajo mi iz vode. Čas 1:20. Odlično. Kot sem pričakovala. Nisem prav nič utrujena. Zadnji trenutek se prebijem do stranišča. Kako olajšanje!

Pograbim vrečko in grem v šotor. Možgani še odlično delajo. Pojem gel, spijem bidon izotonika, se namažem z vazelino in kremo za sončenje, oblečem in obujem, zapnem čelado in tečem proti kolesu. Še pogled na uro – 1:32. No ja, kaj pa je 11min v primerjavi s celo tekmo! Ob ograji stojijo “moji“ triatlonci. Mahajo in kričijo. To me tako dvigne, da sploh ne opazim prazne zračnice. Sem že čez črto.

 

Na kolesu

Sedem na kolo in poženem. Šit, prazna guma! Nočem verjeti. Pumpam prvič – spusti, pumpam drugič – spusti, še tretjič in četrtič… Moje potrpljenje je na koncu. V sili prosim sodnika, če mi pomaga. Samo nasmehne se. Simon mi nekaj govori, zraven še Jurij pa Karno se mi zdi… Sprijaznim se, da bo treba menjati zračnico. To mi gre dobro od rok (me je Karno treniral). Potem pa spet pumpanje…Prvič pomislim, da ne bo šlo dalje. Sodniku se zasmilim in mi pomaga . Publika me vzpodbuja, TV snema moje ročne (ne)spretnosti. Končno sedem na kolo. Trikrat poženem, ko mi veriga pade iz sprednjega zobnika. Sranje!  Ustrašim se, da mi danes ni usojeno. Popravim. Zdaj še samo molim, da bo šlo. Čas 2:03. Po 20km se umirim, zračnica drži. Še vedno pazim na vsako najmanjšo luknjo na cesti. Mimo pripelje en naš triatlonec, ki je tokrat spremljevalec. Potolaži me in mi da rezervno zračnico. Zdaj bo pa OK. Vse misli usmerim na hrano in pijačo. Uživam v vožnji. Počasi dohitevam tekmovalce pred sabo. V vsaki vasi so ob cesti ljudje, ki nas navdušeno pozdravljajo. Na vrhu najtežjega klanca je tovornjak z DJ-em. Muzika na full. Zraven pa šank s ta pravo pijačo (ne za nas) in množica veselih ljudi. Bi kar zaplesal z njimi. Potem gre dol. Leti, ti pa počivaš. Vesela sem, da nisem ena od tistih, ki se borijo za vsako minuto. Resnično uživam v tekmi. Še malo, pa bo obrat. Slišim svoje navijače, vidim našo zastavo. Noge kar same letijo, sploh nisem utrujena. Čas 4:02, gremo v drugi krog!

Posije sonce, narava je še lepša. Prvi kopalci so že v jezeru. Pred klancem se v daljavi svetijo hribi. Za hip pozabim na tekmo. Prelepo je. Iz sanjarjenja me zbudijo vzkliki gledalcev ob progi. »Super Mojka, Mika…!« Veliko imen so mi dali. Sem že na vrhu klanca, zdaj bo pa letelo. Prehiti me skupina dirkačev, ki na cesti ogrožajo vse, ki so počasnejši. In jaz sem bila v skrbeh, kako naj precenim 10m razdalje med kolesoma!!! Kot blisk so peljali mimo mene, niti slučajno 2m levo, še najmanj pa 10m drug za drugim. Pravzaprav stvar sploh ni tako stroga, kot so nas opozarjali pred tekmo. Je pa zanimivo videti, kako hitro lahko kolo leti. Že drugič sem okoli. Čas 6:05. Dobro mi gre. Nisem še utrujena. Pomaham navijačem in grem v zadnji, tretji krog. Navadno me po 100km boli vsaj rit. Zavestno odklopim bolečino in utrujenost. Deluje 100%. Tokrat ne čutim nič neprijetnega. Še klanec, pa sem na konju. Pijem in jem vsakih 30min, 3l tekočine na krog. Verjetno preveč, ker imam poln mehur. V tretje le redki kolesarimo v klanec (seveda tisti počasnejši). S kolesa pa ne grem, naj bo še tako težko! »Super, bravo!«, me vzpodbujajo tisti, ki potiskajo svoja kolesa. Športni duh je na taki tekmi res nekaj posebnega. Vsakemu želiš, da bi prišel do cilja. Zadnji klanec je veliko težji, kot v prvih krogih. Na vrhu sem. Spustim se, pa bo konec. Pazim na obrate in čimmanj obremenjujem noge. Vem, da jih bom še krvavo potrebovala. Pripeljem do obrata. Tokrat lahko zavijem v park. Čas 8:16. Zadovoljna. Uspelo mi je. Pomaham svojim navijačem. Zdaj bo pa šlo zares. Ne vem, kaj me čaka, mi je pa že skoraj jasno, da bom tekmo končala. Če ne bo šlo drugače, lahko tudi hodim. Časa je dovolj. Počutim se dobro, noge so lahke.

Preoblečem se, stisnem v usta dva gela, popijem bidon izotonika in se založim s hrano (gele v žep). Še kapa in očala pa gremo v boj. Čas 8:25.           

 

Tek - moj prvi maraton

Trener Jurij me sprašuje, kako se počutim. Dobro, seveda. Vsi me vzpodbujajo. Pomaga, da odločno začnem prvi krog. Dva km tečem zelo počasi, da se mišice privadijo na tek. Ta občutek dobro poznam, zato vem, da bo po drugem ali tretjem km boljše. Treningi se že obrestujejo! Sonce vedno bolj žge. Sreča, da je del proge speljan po parku, v senci. Vzdušje je enkratno. Množica ljudi nas vzpodbuja. Kličejo nas po imenih. Otroci ponujajo slane palčke in bonbone. Vsi bi radi pomagali. Sem že na prvem obratu, okoli 6km. Čutim, da lahko tečem brez težav še malo hitreje. Na vsaki postaji popijem lonček ali dva. V usta stisnem malo gela. Kmalu mi ga bo zmanjkalo. Sprašujem se, če grem prehitro. Veliko jih puščam za sabo. Na naših obrazih se že pozna utrujenost. Eni tečemo, drugi hodijo. Nekateri so že pošteno zdelani. V mislih imam samo ta krog, prvih 21. To, da tečeš kar štirikrat mimo cilja, me sploh ne gane. Pozabim, da stoji tukaj zelo blizu in še strašno daleč za mene. Gela je zmanjkalo, pojem košček banane, kar mi povzroči prebavne težave. Stranišča pa nikjer ob progi. Še koruze ni. Kriza. Ne zdržim več, pa neham “komplicirat“. Verjetno nikogar ne moti, smo preveč utrujeni. Zdaj gre veliko bolje. V mestu obračamo. Ljudje sedijo v gostilnah ob progi in pijejo pivo (to še opazim). Jaz pa vsa presušena laufam mimo! Prvih 21 je za mano. Dobim drugo, modro zapestnico. Noge me še nesejo, tudi roke me prav nič ne bolijo. Čudež. Tempo pod 6min/km. Odlično. V parku me čakajo otroci, Simon in prijateljica Aleška. Pravi, da bo tekla z mano, če lahko. Enkratno, kaj naj še rečem. Dobro sem jo “natrenirala“. Za trenutek se zavem, kako zelo bolijo noge. Odmislim. Dokler lahko tečem, me nič ne boli. Iz množice se do mene prerine IronManc Miki. »Le tako naprej. Ne pozabi na hrano in pijačo. Pred postajo stisni gel v usta in ga splakni z vodo. Zadnje kilometre lahko samo Colo. Drži se!« To mi da novih moči. 28 km. Želodec zavrača banano, bari so “nagravžni“, gela nimam več. Vse bi dala za tisti sendvič, ki je ostal v torbici na kolesu. Malo še, pa bom bruhala. Na naslednji postaji iščem energetski napitek. Ugotovim, da se ni dobro ustavljati. Vedno težje je pognati noge nazaj v tek. Najraje bi brez ustavljanja tekla do cilja. Saj je še “samo“ par kilometrov! Prisilim se, da ne izpustim prav nobene postaje. Aleška se trudi, ves čas me vzpodbuja. 34 km. Ob progi stojijo naši triatlonci. Mahajo in kričijo. Jurij me sprašuje, če sem že v drugem krogu. Seveda, ja kaj si pa misliš! Vsak kilometer je daljši. Razmišljam samo o tem, da sem z vsakim korakom bližje cilju. Nič več se ne ustavljam, pijem kar med tekom. Srečam znanca iz Hrvaške. Dobro se drži. Lansko leto je na tem IM zgubil kar 8kg!  Odločiva se, da bo čas pod 13 ur. Gre naprej. Že vidim menjalni prostor. Še dober kilometer do cilja. Tečem vedno hitreje, noge kar same letijo. Aleška drži tempo.

Ciljna arena. Vidim se na zaslonu. Slišim napovedovalca. »Mojca Mijovič Triatlon klub Maribor«. Čas na displeju 12:51:32. Tek skozi ciljno areno je nekaj najlepšega. Navijači mi podajajo roke. Sem v nebesih. Okoli vratu mi obesijo medaljo. Za trenutek se življenje ustavi.

Ja, to je to, USPELO MI JE !!!!!!!!!!!!!!!!!!!  

 

  Potem..…

Ovijejo me v folijo. Za tribunami smo vsi oviti. Ne vem zakaj. Počutim se krasno. Program v glavi je še v teku. Postavim se v vrsto za certifikat. In še v drugo za čip. Vprašam, kje je masaža. Telo se je ohladilo, noge me zelo bolijo. Simon se prebije do mene. Vsak ima lahko le enega spremljevalca. Samo še masaža, pa grem k otrokoma in k svojim navijačem. Zebe me. Simon mi da suho majico. Nič ne pomaga. Vedno bolj me trese. Nesejo me v šotor. Nekaj me sprašujejo. Zdi se mi, da sanjam. Dobim infuzijo. Čez dve uri je že boljše. Lahko grem v posteljo. Kliče me mama, zelo je v skrbeh. Končno sem pri svoji družini. Malo sem žalostna, ker teh lepih trenutkov nisem preživela z ljudmi, ki so me ves dan vzpodbujali.

 

Vsem, ki ste mi pomagali se najlepše zahvaljujem, še posebej svoji mami.

USPELO NAM JE!!!

 

 

 

Mojca Mijovič, TK Maribor

 

 

 

Sponzorji:

ATES d.o.o., Občina Slov.Bistrica, IMPOL d.d., ALCAD d.o.o.