Roemerlauf  Leibnitz  (Rimski tek v Lipnici  )

 Na vrsti je še en moj  prispevek  o udeležbi na tekaški prireditvi   v  tujini.  Tokrat je bilo to zelo blizu - v avstrijski Lipnici. Malo sem tudi okleval, če sploh naj kaj napišem,  ker zgleda, da v to rubriko ne piše skoraj nihče razen mene in Tanje  in mi je že skoraj malo nerodno. J)

Za ta tek sem se odločil čisto slučajno, pravzaprav me je spodbudila Tanja, ki je zasledila tek na internetu.  Tek je bil  v soboto popoldan 13. avgusta, na sporedu  pa so bile proge na 7, 12 in 21km.  Odločil sem za 12km, ker zadnje čase nisem ravno preveč treniral  in bo to dober tempo tek v sklopu priprav  za ljubljanski  polmaraton.  Celotno tekaško prireditev je vseskozi spremljal  staro rimski slog.   V  bližini Lipnice so namreč najdišča in izkopanine iz časov starih Rimljanov. Že v prijavni službi so bili nekateri  v rimskih kostumih in se je že na prvi pogled videlo, da bo ta tek nekaj posebnega.  Za polmaraton je pisalo, da bodo trije težji vzponi  in nekaj časa tek po rimski jami.  Za tek na 12km nisem v razpisu opazil ničesar in sem  predvideval, da bo ravninski.  Moja predvidevanja so bila  seveda napačna.:))

  Start na 21km in 12km je bil skupen,  nekaj časa za nami so pa startali tekači na 7km.   Na startu je bilo malo gneče saj nas je startalo približno  250.  (140 jih je končalo polmaraton,  110 nas je  končalo 12km. Zraven je bilo še nekaj štafet  s po štirimi tekači  za 21km. )   Tek se je pričel na glavnem trgu Lipnice, najprej smo naredili kilometrski krog po središču Lipnice potem pa nasproti starorimskim najdiščem. Po prvem kilometru se mi je uspelo prebiti v ospredje, med mano in vodilno skupino je bilo dobrih 100m.  Tekel sem približno isto hitro kot vodilni, toliko, da bi zmanjšal razliko pa le ni šlo.  Verjetno sem bil nekje na šestem ali sedmem mestu, kateri sem  med tistimi, ki tečemo na  12km  nisem mogel vedeti, ker so zraven bili tekači še iz štafet in polmaratona. Vse mi je šlo super in sproščeno, na sedmem km imam izmerjen vmesni  rezultat 24:13, kar je za mene zelo  hitro. Takoj za sedmim kilometrom se mi  hitrost  zmanjša, ker nas je presenetil konkreten hrib. Kakšnih 800m  strmega vzpona. Tu je priložnost, da se približam vodilnim. V hrib stiskam kolikor gre, na vrhu hriba pa  opazim, da sem razliko le za malenkost zmanjšal. Po hribu navzdol je proga zavila in vodilnih nisem več videl. Potem pa presenečenje. Puščica, ki je kazala smer teka naenkrat pokaže nasproti nekim skalam, kjer je bil vhod v jamo. Nisem  prepričan če je prav in pogledujem na tekača  za mano. »Ja, ja, links, links », mi vpije.  Neodločno zavijem proti jami in upočasnim, da me  tekač za mano lahko dohiti.  V  jami  pa presenečenje. Najprej tema, potem pa ogromno  ljudi v rimskih oblačilih, ki  nam svetijo z baklami. Sprva ne vidim nič, kasneje  se mi oči malo privadijo na mrak.  Avstrijskemu tekaču prepustim vodstvo, drugače se bom še izgubil v tej jami. Na izhodu iz jame nas  spet čaka precej strm vzpon, ki mi  omogoči, da  spet z lahkoto prehitim tekača, ki sem ga v jami spustil naprej. Potem pa srečujem ogromno tekačev, ki so šele na poti proti vhodu jame. Pričnem   razmišljat koliko še. Kilometri sploh niso označeni. Aha kaj je pa tale zabrisana  rimska 9  (IX) ,  seveda to je deveti kilometer!  Vse v rimskem stilu in komaj sedaj opazim, da so tudi kilometri označeni. Groza! J)   Ker vodilnih ni več nikjer na vidiku, naslednji za mano je tudi kakšnih 200m, se odločim, da lepo enakomerno odtečem do cilja in obdržim mesto.  Toda glej ga zlomka. Malo po desetem kilometru naenkrat zagledam tekača, ki je bil za mano, kako si po bližnjici utira pot in se naenkrat pojavi nekaj metrov pred mano.  Tako pa ne bo šlo. Dohitim ga  in mu rečem v moji polomljeni nemščini:  » Kuerzeste strecke , a ? »   Ne vem če me  razume, nekaj  zajodla nazaj,  jaz  ga pa v trenutku in z jezo prehitim.  Hitro  si ustvarim toliko prednosti, da me ne bo mogel več dohiteti.  Seveda če spet ne bo kje kakšne bližnjice. Končno prispem do rimske XII.  Na križišču  me čaka Tanja.  Sprašujem jo kje je cilj.  » Tretji si in imaš samo še 150m do cilja« , pravi Tanja in mi pokaže smer cilja.  Odpičim v cilj kolikor me še nesejo noge, ker nočem po kakšni neumnosti izgubiti  tretjega mesta.  Komentator pove moje ime in  sporoči, da sem iz Triatlon kluba Maribor.  Malo reklame nikoli ne škoduje. V cilju mi obesijo okrog vratu medaljo  izdelano v staro rimskem stilu, na tisto ta pravo za tretje mesto sem pa moral počakati do devete ure zvečer, izročil mi jo je pa župan Lipnice.

  Več o tem teku lahko najdete na   www.roemerlauf.at.  Na strani so rezultati in slike, piše pa tudi o zgodovini in filozofiji tega teka, pa o tem, da tisti, ki tečejo v starorimskih kostimih prejmejo posebne nagrade in podobno.  Mogoče se bom pa naslednje leto našemil v Rimljana. J)

Miran Sagadin