Udeležba na Vasaloppet v Švedskem

V začetku marca sem bila udeleženka najdaljšega, najbolj množičnega in najstarejšega teka na smučeh, to je Vasaloppet na Švedskem.

Jubilejne osemdesete prireditve se je udeležilo več tisoč tekačev. Mednje smo se pomešali tudi Slovenci, bilo nas je dvaindvajset.

Bila sem v  skupini desetih tekačev, s katerimi smo stkali tesnejše vezi že lani na 444 km dolgem teku na smučeh na Finskem. Med njimi je bil tudi naš odlični triatlonec Rudi Kolander in dober vsestranski rekreativec Miran Podlesnik. Organizacijske naloge smo si porazdelili, tako da pri udeležbi nismo imeli težav. Prijavnino, rezervacijo letalskega prevoza z Ryanair in prevoze z rentacarom smo opravili kar preko interneta. Neverjetno, vse je potekalo brezhibno.

Na Švedsko smo prispeli v soboto zvečer, tako da smo za ogled proge, cilja in samega kraja Mora izkoristili nedeljo. Bilo je zelo živahno, saj Vasa tek traja ves teden.

Naša skupina si je izbrala ponedeljkov Vasaloppet, saj je 90 km dolgi tek prilagojen posameznikovim zmogljivostim in lastnemu izboru začetka starta med 7.15 in 8.00 uro, od česar odvisen tudi prihod na cilj. Čip, ki smo ga prejeli s startno številko, je neizprosno meril vmesne čase in zmagovalne ure na cilju. Lahko rečem, da smo ta dan udeleženci doživljali brez tekmovalnega stresa in napetosti, saj smo tekli v skladu s svojimi sposobnostmi in željami.

Skandinavci so veliki ljubitelji klasične tehnike teka, ki smo se je na dan tekmovanja poslužili tudi mi. Nekaj težav je bilo le z vzdrževanjem smuči, saj je za njihovo mazanje potrebno uporabiti precej znanja. Vsekakor pa je največ odvisno od temperature ozračja in kakovosti snega. Klima nas je nekoliko presenetila, saj je bilo zvečer pred startom kar petindvajset stopinj pod ničlo, zjutraj na startu pa minus enajst stopinj. Le na progi nas je, vsaj tiste nekoliko počasnejše, spremljala temperatura nad ničlo.

Za Vasaloppet je značilna dobra organizacija, kar smo lahko občutili tudi na lastni koži, ko smo nabirali kilometrino po zasneženi pokrajini. Poleg dobro pripravljenih prog je bilo vredno pohvale tudi samo vzdušje ob njih; od okrepčevalnic, ponudbe mazanja smučk do prijaznega spodbujanja gledalcev s ploskanjem.

Ves čas sem tek doživljala s polno radostjo, uživala v prisotnosti številnih tekačev, razgibani naravi in sončnemu vremenu. Vse te, na prvi pogled še tako nepomembne malenkosti, so krepile prijazno športno vzdušje vseh nas. Na cilj sem prispela po osmih urah in petintridesetih minutah, presrečna in zadovoljna z rezultatom.

Švedski Vasaloppet bo ostal za vedno v meni. Tudi tiha želja, da se ga udeležim še kdaj v prihodnosti.

Irena Hočevar, Triatlon klub Maribor