17. kolesarski maraton v Dolomitih

Pričelo se je hladnega jutra v nedeljo, 6. julija 2003, namerili so samo 6 stopinj. Vrhovi Dolomitov so bili obsijani z jutranjim soncem in posuti z belino snežnih kristalov. Udeležence, ki so bili pretežno iz evropskih držav, pa tudi z drugih celin, je pot vodila preko številnih gorskih prelazov.

Organizatorji so pripravili tri poti: večina udeležencev, kar 3555 moških in 153 žensk, se je podalo na 147 km dolgo pot, na kateri so premagali 4345 m višinske razlike.  Drugo pot, ki je obsegala 110 km in 3030 m višinske razlike, je prevozilo 2336 moških in 189 žensk. Najkrajše poti, 57 km dolge proge s 1747 m višinske razlike, pa se je udeležilo 1146 moških ter 226 žensk.

Sam sem se podal na 57 km dolgo progo. V moški konkurenci sem  dosegel skupno 482. mesto, v svoji kategoriji, moški od 58 do 65 let, pa  zame odlično 44 mesto – od skupno 166 članov te kategorije.

Na kolo smo sedli v La Villi, 1421 m visoko, nadaljevali pa skozi Corvaro (1522 m), se povzpeli na Passo Compolonga (1875 m), nato spustili v Arrabbo (1624m), pa spet gor na Passo Pordoi (2249m). Proga je peljala še skozi Bivio (1848 m), Passo Sella (2244 m), Plan de Gralba (1871 m) ter še zadnji prelaz – Passo Gardena (2121 m). Kolesarji smo pot zaključili v Corvati, ki leži 1522 metrov nad morjem.

Glede na veliko število udeležencev, saj so bile na poti štartne številke do 9350 (na njih je bilo zapisano tudi ime in priimek posameznega tekmovalca), ni bilo na cesti praktično nobene gneče. Po Dolomitih se je vila dolga kača kolesarjev, v spremstvu odličnih organizatorjev, ob popolni zapori vseh gorskih prelazov.

Na prevoženo pot ostajajo prijetni spomini in notranje zadovoljstvo.

Ruše, 12. 7. 2003

Viljem Ernecl