Moj prvi triatlon v Brasovčah

Vsakemu iz med nas se dogajajo določene zadeve prvič v življenju. Tako sem tudi poskrbela za svoj prvi triatlon in to pri svojih 48. letih. Za Adrenalinski triatlon v Braslovčah sem se odločila predvsem zaradi gorskega kolesarjenja.

Pred startom sem bila kar malo negotova, saj sem vedela, da s plavanjem žabice ne bom hitra. Predhodno so me poučili, da si pač na prvem triatlonu vedno zadnji. No, kot se je izkazalo, iz vode nisem prilezla zadnja , ampak predzadnja. Vztrajni gledalci na obrežju pa so imeli kaj videti, saj sem prišla iz vode ovita, na rokah, z jezersko travo, bila sem pravo ptičje strašilo.

Tek po travniku, gozdu in asvaltu je bil zelo lep in razgiban, to je še bolj vplivalo na moje dobro razpoloženje.

Menjavo teka s kolesom sem hitro opravila. Pot se je počasi začela vzpenjati, postajala je vedno bolj strma in zahtevna. Pred seboj zagledam mlajšo klubsko prijateljico Meto. Izredno sem bila vesela, saj mi je bila potrditev, da  imam v redu tempo. Uspelo mi jo je za kratek hip prehitet. Strme poti pa ni bilo konca, kolo se mi je vrtelo v prazno, kamenčki so frčali na vse strani . Morala sem se vdati in lepo pešačiti ob kolesu. Spust je bil tudi svojevrstno doživetje  ali adernalinski. Na kolesu sem dala sedež na nižji položaj in se spustila po strmini. Vožnja ni trajala dolgo, raje sem, ob  kolesu, dirjala po strmini , saj se je še vedno bila bitka za čas. Ponovno vidim pred seboj Meto. Kar odleglo mi je, bila mi je v opozorilo, da le nisem tako grozno počasna.

Naenkrat slišim Rudijev glas, ki me vzpodbuja, da naj še hitreje vrtim pedal, da ni več daleč do cilja. Neverjetno kako paše umu in telesu vzpodbuda. Začneš delati hitreje, dihati hitreje, pa nič misliti. Njegov glas me je spremljal do cilja. Tik pred njim sem še dohitela tudi klubsko kolegico, veteranko, Ljubo.

Moj prvi triatlon je bil res fantastičen in nepozaben.

Irena Hočevar

Irena hiti iz vode tik pred ciljem lovi Ljubo Irena (desno) z Polono in Meto