Nica 2007 – moj 4. Ironman

Nica je od MB več kot 900km in na pot se z družino (žena Mateja in mala hčerka Špela – 13mesecev) odpravimo v sredo ob 7.00. peljemo se v Bistrico, kjer se združimo z Mijovičema. Mojca dirka (mislim, da je njen 7. , naj mi odpusti če sem kakšnega pozabil), Simon je kot vedno temelj spremstva. O vožnji ne bom zgubljal besed, samo to da smo šli z dvema avtoma in da smo mi na cilj prispeli po 15. urah, ona dva pa menda 3h prej. V ITA je bila nesreča z zaprto avto cesto in lahko si mislite. Crkneš od gužve.

Nica je 5. največje mesto v Franciji. Tega nisem vedel. Relativno razsuto mesto (tam kjer ni na očeh je precej sesuta), seveda pa so turistični deli zrihtani, restavracije in štacune da dol padeš. Otroške cote z lahkoto tudi preko 100EUR kos, da o moških oblekah po 2000EUR ne govorim. Klienti so pač Rusi in še kdo. Coca cola v majhnih trgovinag 2,5EUR, voda 1 EUR in podobno. Našli smo pir po 3EUR, drugače je 6….Skratka šparajte, če greste tja!!!

Check in na dirko v lepem malem expo prostoru, kjer kot vedno na IM ponujajo IM opremo. Od plavalnih očal do koles. Cene? Zmerne in ne zmerne. Vse kar želiš. Tudi novi Look cestak po 6000EUR (z Campagnolo Bora kolesi za poznavalce) ali Look za TT po 5000EUR. Razstavljen je tudi novi cestak Isac, ki brez menjalnika in gonilk tehta 5,6kg!!! Ni aero in me ne gane. Cena? Nekje zgoraj.

Prijava v četrtek je mimo, vse ok, dobimo nahrbtnik s katerim bom šminkiral na treningih v MB, drugega nič. Po pričakovanju. IM je že dolgo posel, dober posel, mi norčki pa nosimo tja denar in smo srečni. Lepa simbioza.

V četrtek je treba na trening in v vrsti za prijavo spoznam angleža, ki gre sicer prvič na Im a pozna prog, ker je na njej treniral 2x po teden dni. Vam je zdaj že bolj jasno zakaj je IM nekaj posebnega, posel in zabva za zadetke? Človek se je pripeljal 2x iz anglije z letalom za teden dni in treniral na kolesarski progi in tekel po promenadi. Lepo ga z Mojco „ponucava“, da nama je za vodiča do prvega vzpona. Prvi vzpon je cresendo (menda se tako napiše, veste glasbeniki) že za začetek po vsega 20km je namreč strma rampa, cca18%, dolga mogoče 300m in se nadaljuje v zmern dolgi klanec. To je skupaj potem prvi klanec, najkrajši na dirki, dolg menda cca. 5-6 km! Po fajn kolesu – naredili smo cca. 40-50km si odpočijem, spijem pirček in počasi se spravim na tek. Noge so lahkotne. Že dolgo ne tako. Očitno sem spočit, res spoičit. Kar laufal bi in to hitro. Moram se zadrževati, čeprav me rekreativci tekači, ki tečejo ob obali „rajcajo“. Ne „seri ga“ in lepo grem „domov“ v hotel po 40min. Danes bi moral še plavat – eh ni mi!

Petek – ležim v sobi po zajtrku, malo spim, malo se premetavam in na enkrat me prešine. Joj, menjalnik ni delal dobro. Nič, treba bo na servis. Danes še ne bo gužve. Malu jutri….Gužva da ponoriš.Pridem na vrsto in glej….. „SURPRISE“ – menjalnika serviser ne zna ali ne more nastaviti kot je treba. Campa z ročkami spredaj na TT krmilu ne „zadene“ razdalje med zobniki zadaj in lepo zadnji menjalnik poje in preskakuje. Ej the best, saj ni bil drag…..(preko 1000EUR!!!!). Ponorim in se umirim. Nič dečko, s takim kolesom boš vozil ali pa lahko glavo razbijaš. Kaj boš storil? Vozil bom! Ok, torej si operem mozeg in se sprijaznim s klempavim menjalnikom. Serviser je faca (9:07 v Celovcu!!!!) in me bodri. Nisi edini pravi, še enega je zafrkaval menjalnik. No super, sva že dva norčka. Pridi še jutri pravi, bom imel več časa. Ok pridem. Petek je dan za pasta party. Mama (moja zvesta navijačica na IM) je med tem tudi že prišla v Nico in skupaj z Lacijem (njen drugi mož – faca) pazita Špelo, midva z Matejo pa zamujava na race brifing in na pasta party. Menjalnik ni več tema, treba je najti „palais de expositiones“ ali tako nekako – po domače sejmišče. Najdeva po 15 min hoje. Lačen kot pes ugotovim da so sredi brifinga. OK vsaj hrane nisem zamudil. Popadem neki kos kruha, ki je na krožniku. Prej sem jedel pri kitajcu in začuda dobil porcijo, ki bi jo Špela stresla v sekundi. Presenetljivo za Kitajce. Jih je zahod pokvaril……Zato sem lačen – total. Oni nekaj naklada o zavetrju – to zgodbo poznam do obisti- dva x sem dobil po glavi. Pravi spektakel je bil v Frankfurtu kjer so me kaznovali cca. 7km pred ciljem. Kompanjon, ki ga je skupaj z mano doletelo to veselje posebne vrste, je o tem kasneje napisal članek v revijo „Triatlon“ in požel aplavz. Vsaj nekje! Kones je nakladanja o prehitevanju in umikanju v 7 metrih in bla, bla in nekdo se vstane in odide do stojala s hrano. Opa, ne bo šlo brez mene. Šibam tudi jaz in vsuje se plaz lačnih triatletov. Popademo sadje in štrudel. Jaboljčni – mljac dobro. Takrat bi bilo vse dobro! Oni na odru potem hitro pove da hrana pride na mizo in naj se umirimo. Ok, naj ti bo! Prinesejo testenine in solato. Solate s tunino je za vzorec. Sam dobim vzorec, tudi Mateja. Okusen vzorec z gorčico. Naj se ve, da smo v Franciji! Testenine izginejo prej kot bi želeli, novih ni od nikoder. Panika. Ne bomo menda lačni, naj se grejo solit ti facerji. Planem po novi štrudl. Pretiravam. Potem ne morem pojest. Balkanec, tega pač včasih ne morem skriti. Nisem kriv, če sem tu rojen. Domov odideva z Matejo peš, Mojca in Simon čakata avtobus. Res sta čakala…..V petek je treba spati, spanec te potem nosi na dirki v nedeljo. V soboto spijo redki!

Sobota – ja menjalnik bo treba še malo zrihtat. Čakal sem, čakal, dočakal nisem – odrešitve namreč. Brain wash je deloval – ne šizim, sprijaznil sem se, vedel sem že v petek, da ne bo bolje. Zlatko kmalu pridem na Ptuj. On je eden redkih, ki mu zaupam kolo. Ostali so amaterji. Grem v vodo. Mojca pravi, da ima 24 stopinj. Ne verjamem, ure ni pokazala, torej upam da ni res, ker so s tem „ogrožene obleke“ in mojih 10-12s na 100!!!! Na brifingu niso nič rekli, torej bo vse ok. Voda je topla, vendar 24 nima, ziher nima, ni šans. Lepo plavam do boje in nazaj. Morje je zjutraj še mirno. Popijem malo morja, da navadim želodec, celo 2x. Mali trik Velikih triatloncev. Gre mi na kozlanje. Bolje danes kot jutri. V nedeljo je delovalo!! Plavam mirno, hitro, občutek je dober. Ok res sem spočit. Bo nekako. 15min s 5x10s tempa je dovolj. Pridem iz vode ves poriban. Vse peče. Naj gre k vragu ta obleka. Dost je mam. Ne morem več. Res je dotrajala in luknjasta je cela. Simon mi pravi, da sem tepec, ker ne kupim nove. Potem grem na štand in jo kupim. Dobim popust. Ne, kot bi želel, nekaj pa vendar. Repenčim se z novo obleko. Glej Mateja! Vsedem se na kolo in odkolesarim 15min in treniram menjavanje pod „spremenjenimi okoliščinami“. No ja, malo bom „štelal in lovil brzine“, imenitna zabava celih 180km. Eh, saj je dosti v klanec in tam nastavim brzino in gonim do nezavesti. Najdaljši klanec je 25km! In če je gor bo tudi dol. Cilj je pri morju. Torej – no problem. Potem še zlaufam 15min. Gre kar samo, držim se nazaj 100 na uro. Laufarce so fajn. Prvič bom tekel z najlažjimi copati cel maraton – če ga bom!? Hrana ta dan pa je bomba. Mateja v sobi skuha testenine – ste pričakovali kaj drugega? In jem pozno in dosti, kot je treba. Zraven in prej cel dan pijem. Tokrat malo bolj zmerno. ZDaj že vem kako in kaj. Obiski Wc-ja so pogosti. To je ok. Špela mi zaspi v naročju. Fajn, zdaj lahko tudi jaz. In res, res sem spal. Prej še nikoli pred IM nisem spal. Vedno neke misli, napol v snu napol nekje, kaj vem kje.

Nedelja – 4.30 – ding, ding! Ustaj vojsko! Mijovič trka na vrata. Ja, ja ok, slišim, buden sem, ravno sem hotel iti trkati jaz. Me zanima, če je on kaj spal!? Moji punci spita, odidem k Mojci na zajtrk. Ne morem jest. Kdo lahko je ob 4.30 pred dirko? Mojca! Stlačim si v usta beli kruh z domačo višnjevo marmelado. Hvala Mojca in hvala dama, ki je ustvarila tole domačo kreacijo. Ok ni bilo presladko. Cukra bo danes še dovolj. Skrbi me – nič me ne pritiska na WC. Ponavadi sem vsaj že 2x pred zajtrkom na školjki. Nič. To pa ni dobro. Nikakor. Podobno pri Mojci. Šla je celo laufat – nekaj je pomagalo. Pri meni so že tudi prvi znaki delovanja prebave. Končno! 2x pa 3x, ok skoraj v redu. Še 1x bo ziher ta WC, vprašanje je samo koliko pred štartom. Zrihtam se, rečem adijo Mateji, mala še spi in grem, grem na dirko. Sam. V menjalnem prostoru je že vse polno. NIč glasne muzike, mir, tišina. Nenavadno, ponavadi nabijajo AC/DC ali kaj takega. Aja tu folk še spi po „poceni“ hotelih! Kolo je ok, pijačo sem pustil na kolesu (menda edini) že včeraj – fajn je hladna, noči so bolj hladne kot hotelska soba, žal nimam hladilnika. Ni problema. GUme so polne, hrana je na kolesu. Vse štima. Vrečke obešene. Pogled na uro. Pulz 70. Še sem živ. Še 15 min do štarta. Okej mali zdaj pa počasi v obleko. Cincam, ker vem, da še pride ena runda Wc-ja. Prišla je  - poznam se – 10 min pred štartom. Brzina in potem v obleko. Sam si jo navlečem. Fajn je tale orca, lepo mehka. Pred spustom s promenade na obalo ves srečen zagledam Matejo s tamalo. Ej čaga. Mateja mi zapre obleko, Špeli pa ni nič jasno. Foter oblečen v ola gumi, okrog nek čuden folk, vse polno in neke kape imajo vsi na glavi. Lupček in baj, baj. Papa pravi tamala. Papa! Kam naj se postavim. 2min do štarta. Pulz? 100! Aha bliža se štart.  Postavim se k počasnim.Na tabli piše 1.06. Ok jaz sem hitrejši, torej bom plaval spredaj in ne bom tepen. Dober načrt? Ja res je bil dober. Štart. Gledam bizgeca pred mano ki kar čaka. Ej beži stari, nima časa za tebe. Skočim v vodo in potegnem. V trenutku sem sam. Plavam sam, na IM – nemogoče. Nič batin, nič gužve. Plavam. Ljudje tega ni! Skoraj pri prvi boji sem že in še nič. Na vsaki levi vdih vidim gužvo, na desni ni nikogar. Plavam po notranjem robu, pač 20m več, zato pa nič batin. Ludnica. Na boji gužva, ampak nič hudega. Še na Bledu dobim, tu nisem dobil nič. Bliža se izhod iz vode na polovici. Evo batina. Prva in edina. S komolcem po špeglih. Boli ne, „fental mi je položal očal na glavi. Voda ni prišla not torej vse ok. Diham in držim smer. Izhod iz vode. Pogled na uro. 27 in nekaj. Bomba. Res je morje ampak vseeno. Pulz 143. Ej lenoba, malo hitreje bo treba, ne glede na čas. Dvigni malo pulz, nisi v pristanu. Drugi krog ovirajo valovi. Vedno močnejši. Splačalo se je pit dan prej. Spijem kar nekaj vode. Ni mi prijetno. Čakam na konec plavanja. Popuščam. Čutim da popuščam. Res, drugi krog je bil precej počasnejši. Prvi krog 1.28 tempo, drugi 1.33, skupaj 1.31 in 57min in nekaj. Odlično!

Prva menjava dolga kot dan kasneje. Slečem obleko, dobim vrečko, sedem. Številko gor, vrečko s tabletami v žep (l-carnitine, sol, magnezij), obujem čevlje. Vse taraja večnost se mi zdi. Ni se mi zdelo. Menjal sem slabo.

Bicikl – vpnem čevlje in gas. Od zadaj prileti bizgec, cel rdeč in zadihan, nabija po pedalih. Stavim vse kar imam, da še ni bil na IM. Ne vem kako se je odrezal, na prvem klancu – onem strmem – je mrknil. Kaj reči o kolesu? Klanec gor, gor, gor, nekam v planine. Joj. Malo ravno pa spust. Gor na 147, dol na 150. Stiskam dol in prehitevam. Kaj te mučkate dol po bregu? Potem pa onih 25km v klanec. Vozim v breg, na največji šajbi zadaj (torej 39/25) in grem 14km/h. Ej tole je strmo. Pohorje peljem na 150 pulza okrog 19km/h, tule pa 14! Jeba. Prehiti me raketa. Ej stari to ni fer. Letel je v klanec. Nisem še videl česa takega. Nisem burek v klanec, ampak tole je drugi svet, mogoče celo tretji. Verjetno je bil tole tisti, ki je vozil 5.07 ali nekaj takega (jaz 5.28), ne profi, 35-39!!!. Od zadaj čujem kričanje iz avta. Prehiteva me neko malo bitje na kolesu. Stoji na kolesu in obrača pedala. Bitje višine 1.5m in mogoče 45 kg. Ne pretiravam. Ženska? Ojoj, tale Francija pa nudi, definitivno nudi. Tudi tega še nisem videl nikoli. Bejba je stala na kolesu celih zadnjih 10km v klanec. 10km!!! Na vrhu jo dohitim in si jo ogledam. Bejba je profi, ima pa res menda pod 50kg. Sigurno. Baj, baj, piha v prsa na ravnini na vrhu in ostane zadaj. S svojimi kg res ne more še nabijati v veter. To bi bilo preveč. Aja, prva ženska je 3 min spredaj. Ej nemogoče, nisem tako hiter. Potem spust, dolg, lep spust. Z enim problemom. Veter v prsa. Ne gre čez 45. Sranje. Moralo bi blizu 60 po moji računici, če bi želel vozit 5.30 tole progo. Težka bo. Povprečje do zdaj do vrha najtežjega klanca samo 28! Še dosti do cilja. Potem novi vzpon in krvav kolesar v grabnu. Ravno ga oskrbujejo. Drvi rešilec. Tip je cel krvav. Opazi ga še vedno tudi Mojca, ki je bila ½ h zadaj. Dolgo so ga oskrbovali. Ne vem kaj je z njim. Mene v cilju čakata dve punci, dečko pazi pri spustih, ni vredno. Zadnji klanec, cukrček za konec, samo 5km! Potem sem na vrhu zadnjega klanca na višini malo pod 1000m. Ej moram do morja, do cilja je še 55km jaz pa na 1000m. To bo letelo. Boš vraga. Same serpentine. Nič fešte. Saj gre hitro, samo to ni to. Pričakoval sem boljše. Telo si spočije. Peljem se zelo umirjeno. Cesta se počasni ravna, tu pospešujemo, enemu gre guma. Spredaj pri 50-60km/h. Nič ni bilo, ujel se je in že popravlja. Kapa dol. Zadnjih 20km je s skromnim padcem proti morju, veter v prsa. Super za konec, prehitim prvo žensko. Virginija Berastegui je že zmagala Lanzarote in je bivša kolesarka! Šus adrenalina. Bejbe danes sem hud. Zmorem še zadnjih nekaj km in promenada. Zadnjih 5km po promenadi se vleče, prvi profiji že končujejo prvih 10km, že grejo nazaj po obratu (4 krogi po 10km). Lep korak, mirno, brez napora zgleda, lahkotno. Ok, jaz bi tudi. Vidim Matejo, bravo muc. Milo se mi stori. Ej Mojci sem dolžan gajbo pira. Šel sem pod 5.30. Moral bi počakati nekje tistih 1.5min! Se šalite? Kako sem šaltal z menjalnikom? Groza, držal sem ga v brzini ko je bilo treba, držal za ročko, šlo je, ker imam menjalnik spredaj na aerobaru. Moram na resen servis ali pa MIG 29 s težkim bremenom nad Campagnolo!

Tek – menjava zoper predolga, še na -2 dcl grem in potem še moja najboljša disciplina. Bojim se kaj bo s križem (hrbtenico), kolo sem nastavil precej agresivno. 10cm višinske razlike od sedeža do krmila. Kaj bo? Začnem s tekom. Nič ne boli, nič ne boli. Zakaj nič ne boli? Vedno boli. Še vedno nič ne boli. Tečem tako počasi? Prvi km 4.24. Uj prehitro. Pulz 143, še vedno nič ne boli. Ne bo bolelo. Zgleda da sem zadel nastavitev, kot je treba. Novo kolo! Nekaj je prineslo. Pulz držim, vročina me ne muči. Polivam se, tempo stabilen, pulz stabilen. Počasi dečko (čeprav ni počasi, sploh ne) ne divjaj. Gre ti, ne divjaj, boš plačal. Tečem 4.24-4.30 15km. Potem bom pospešil si rečem, dvignil bom pulz do 150 in potem kako dolgo bo šlo. Jok brate, nisi taka zvezda. Šlo je 15km ta tempo potem pa ne več. Pulz dol namesto gor, tempo dol. Začelo je še bolj pihati. Ena stran v prsa, druga v hrbet. Ko je v hrbet se trudim dvignit tempo, da prinesem noter za nazaj, ko bo težko. Pobožna želja. Ni šlo, samo zdelo se mi je. Rezultati kažejo, da sem tekel skoraj enako proti ali z vetrom. Občutek pa je bil vse prej, kot enak. Pijem in jem kolikor se da. Ne ustavljam se in prehitevam. Dečki ne znajo piti na postajah in zgubljajo čas. Tečejo hitreje in stojijo in jejo in pijejo na postajah. Moja strategija je drugačna. Lepo mirno enakomerno brez ustavljanja, jem in pijem med tekom. Malo višje diham, ko spijem. Kaj pol. Tako je počasi, pulz pa nizko. Pade pod 140, pade pod 135. To pa ni več šala. Še 15km, ne bom menda zdaj crknil. Ni šans. Ne smem. Čas kaže na 9.50. Ne se hecat stari. Laufaj in konec. NIč slabih misli. Nič misli o kilometrih do cilja. Pijača na naslednji postaji je cilj pa za gel je že čas. Nisem ga vzel že eno postajo. Ne morem več gela. Ok začetek za coca colo. 10km do cilja. Cola je hladna, polna mehurčkov. Fajn, moja pijača. Že kot otrok se lahko spil liter deita iz steklenice na eks kljub mehurčkom. Dobival sem stave in potem dobil še liter Deita. Z Radensko je tudi šlo. Mehurčki so moja stvar, tudi v pivu! Eni se bunijo, hočejo zluftano colo. Voda na moj mlin. Medtem me prehiti ono lahko 45kg bitje. Niti ne poizkušam slediti. Zdaj že vem, da bi bilo to napačno. Če je kdo hitrejši je hitrejši in konec. Punca laufa. Nič strašnega, malo hitreje pač. Potem pride še ena! Kaj zdaj bo pa že vsaka mimo mene laufala. Zadaj slišim še Virginio. Ej dekline dosti je! Zadnjih 5km. Dohitim nekoga s podobno številko moji – pubec je 35-39. Ej tega moram stisnit. Opazi me in opazi številko. Sranje. Noče spustiti. Pospešim. Odgovori. Pospeši on. Joj ne mi tega delat, ne morem več, ne teh igric zdaj pred ciljem. Odgovorim. In tako malo on, malo jaz. (Kot) dva tepca. Pride postaja. Kako bo pil? Kot večina! Ha, gotov si kolega. Ostane zadaj. Pospešim iz pet, moram ga zlomit, še 3 km. Umirim se in tečem svoj tempo. Crknjen sem. Ne gre hitreje. Obrnem se. Ne morem verjet. Prišel je na 5-10m. To ni res. Držim tempo koliko lahko in razgibavam vrat. Škoda da nisem sova. Zadnjih 200 m. namesto užitka pa – Tip šprinta in me lovi – ej če lahko ti bom še jaz in gas do daske in čez, fejst čez. Čas kaže da sem laufal 31s zadnjih 200m (na uradnih rezultatih, ne na moji uri), če imajo točno zmerjeno – verjetno ne, ampak bilo je za “življenje” – ne boš me Francoz ali kaj že si. Ni me dobil. Skoraj padem po tleh. Visim na ograji kot asparagus. Mateja maha, komaj nekaj zabevskam.  Ne pridem k sebi še 15min. Slabo mi je. Ležim na mizi za masažo in čakam na boljše trenutke.

Lubenica me reši. Lubenico, še lubenico. Ne morem več cukra. Še lubenice in še. Pojem menda pol pladnja. Nekdo mi prinese krožnik da bi si naložil kulturno. Ej hin sem, komaj stojim, ne mi težit še s krožnikom. Jem kar ob pladnju. Balkan žur. Profiji veselo čvekajo, nasmejani, preoblečeni. Deklina se umiva v fontani. Gola. Nikogar ne gane. Opazim jo, kaj pol, lubenica je dobra, še lubenice. Potem zmorem pojest malo piščanca in spijem dve juhi. Dobri sta. Umijem se v fontani. Vsi se umivamo v fontani – ona je začela vsi nadaljujemo. Organizator ni zagotovil tuša. Ej, ej moji francozi ali jodlarji. Oboji so organizatorji. Regeneriram se, oblečem se. Mateja pri ograji. Par besed. Potem se kar kmalu dober. Šprint me je fental, res fental. Pride oni anglež, ki mi je kazal progo. Načrtoval je Hawaje. Moral biti po 10.26 kar je bilo dovolj lani, šel je 10.20 Vesel je in totalka hin. Ne more stati. Ni ti treba stari, končal si za danes (ni dobil slota).

Odidem iz prostora. Pozdravim mamo in Špelo. Mala ne ve za kaj gre. Veseli se ringlšpila. Res je lep. Star, s konjički za romantike in otroke. Vsedem se v hotel na pivo. Naš hotel je 100m od ciljnega prostora, niti toliko. Bravo Zoki dobro si svetoval! Spijem ga gladko. Paše mi grenak okus, fejst paše. ČIsto sem ok, noge ne bolijo. Nikoli še nisem bil tako dobro po IM.

Podelitev slotov – s časom se šopirim in sem glavni. Mojca je dirkala fantastično in zaostala za mano manj kot kadarkoli, proga pa je najtežja doslej in moja najboljša dirka. Torej je dirkala več kot odlično in to je izvedla po masi problemov s poškodbami, problemi z zdravjem in, in….kapa dol. Šopirim se. Lani je bilo dovolj preko 10, mislim da 10.06, končno bom lahko rekel da ali ne. Sam bom odločil ali grem ali ne. To sem hotel enkrat doživeti. Evo mi zdaj. Zvečer hladen tuš. Sem „komaj 59“. Za slot je to slabo. S takim časom bil lani okrog 30.mesta, pred lani pa celo med 20 in to absolutno!!!! Letos 59.. Pa ne zopet en tistih dni! Ne vem uvrstitve po kategorijah in to mi ne da miru. Eh nič sem pač out. Nima veze. Dirkal sem dobro, dal sem vse od sebe, nisem imel problemov. To je triatlon, ne? Kaj češ več? Res! Zjutraj zajtrk in čvek, pivo, pivo. Mateja pogleda rezultate. Veš kateri si v kategorji? 20. pravim nejevoljno?! Ne, pravi. No kateri? Ne me hecat 30. ali kaj? Ne 30. ampak 10.. Kaj? kako? Lepo, pred mano, stari kot jaz, so bili profiji in niso moj age group. Lepo 10. slotov pa 8. Ha, zdaj bo pa vselo. Mogoče bom lahko odločal. Pesek v oči, že štejem denarce. Nimam onih evrov in nekje sem nekoč imel dolarje za tale slot. Ni dolarjev, ni evrov. Mateja kje je cash? Najprej starejši. 60-65. Eden je tekmoval. Ni ga na podelitvi slotov. Torej se slot doda najštevilčnejši kategoriji. To je moja kategorija. Torej 9, ne 8. Sem 10. Ej, mulo tole je pa blizu, prekleto blizu. Prvi vzame, drugi tudi, še 7, tretji ne vzame. Evo to je to. Pokličejo moje ime in -  ok naj vam bo, yes i take!

Uroš