POWERMAN Zofingen

Tekma, ki je presegla vsa moja pričakovanja. Kar se težavnosti tiče seveda. Nima kar tako imena POWERMAN. Da premagaš takšno progo, resnično potrebuješ veliko moči. In volje. Tečeš v klanec. Kolesariš v klanec. Če bi bilo plavanje, bi plavali po reki navzgor. Ampak, če gre gor, bo šlo tudi dol. Prijetno na kolesu, muka na teku.

Start prvega teka je na vznožju klanca, ki je z vsakim metrom bolj pokončen. Odlično za ogrevanje. Po treh minutah
lahko brez težav dosežeš max. pulz. 2km gor, 2km dol, krog okoli prizorišča. Prvi tek 2x5km, 212v.m. vzpona. Dva dni
pred tekmo mi je na ogledu proge šlo na jok. Včasih je boljše, da ne veš kaj te čaka. Na tekmi je steklo. Ženske smo štartale uro pred fanti. Zapodila sem se za najhitrejšimi. Do vrha klanca sem jih držala, dol so mi pobegnile. Drugi krog
sem tekla sama. Soliden čas, dobra pozicija pred kolesom. Za spremembo zame odlična menjava.

Na kolesu sem bila ves čas sama. S tekmovalnega stališča precej neugodno. Tekmovalk pred sabo nisem ujela. Tri krat 
 po 51,8km, 582v.m. vzpona na krog je nameril moj Polar. V vsakem krogu so trije klanci  dolgi  prvi 5km, drugi 5km in tretji 2km. Dobra podlaga, tehnično nezahtevni spusti razen enega. Proga je speljana po zelo lepi pokrajini. Če nisi totalno na škrgah, lahko resnično uživaš v kolesarjenju. Še posebej, če je vreme tako lepo kot je bilo to avgustovsko nedeljo. Odpeljala sem dokaj rezervirano, z velikim rešpektom pred drugim tekom. Približno na takšnem nivoju kot na IM v Nici.  Menjava po kolesu nekoliko slabša zaradi otečenih gležnjev. Pozicija pred drugim tekom še dovolj dobra za uvrstitev
 okoli 6.mesta absolutno.

Zadnjih 30km, 518 v.m vzpona. Tukaj spoznaš Powerman v vsej svoji lepoti. Po kolesu takoj tek v klanec. Ni časa, da bi se noge privadile na spremembo. Vsaj moje se niso. Zdrži do vrha, pa si na konju. Uštela sem se. Zelo. Kolikokrat bo še treba na vrh?! Vsak vzpon je težji, spusti bolijoooo. 15km se vleče kot maraton. Končno nazaj proti cilju. Simon in Andrejev oče navijata. Ajde pospeši!!!

Bom ja. Legla v travo in jokala. Ne grem se več. Definitivno ne grem še enkrat skozi to agonijo. Odstopila bom in pika. Prvič v življenju sem pomislila na odstop. Skozi prizorišče v drugi krog. Seveda sem šla. Zakaj? Simon me čaka na progi
 in mi ves čas pomaga. Doma navijajo zame. Starši,otroka, sosedje. Zaradi vseh sms-ov z dobrimi željami. Za vse prijatelje in znance, ki verjamejo vame. Brez tega bi bila borba za minute, sekunde, uvrstitev zame brez pomena. V bistvu sploh
ni tako hudo. Na progi srečujem naše fante. Tudi oni hodijo v hrib. Andrej, naš najmlajši obetavni tekmovalec, je imel smolo že na kolesu. Odvila se mu je gonilka. Prvi tek je šel fenomenalno. V drugem trpi in grize. Neverjetna volja za
rosnih 22 let!

Opazim, da je hoja zelo popularna med tekmovalci. Ne sekiram se več. Več hodim kot tečem. Končno proti cilju. Juhuhu! Mi je le uspelo. Skupni čas 8:55. V bistvu solidno. Deseto mesto v kategoriji elite. He, he. Pa se je kljub vsemu splačalo….

Prvič sem se prijavila med profesionalke. Prvič sem zaslužila. In ostala brez zlate medalje na SP. V svoji starostni kategoriji sem namreč zmagala z veliko prednostjo. Ne nazadnje pa uvrstitev sploh ni pomembna.

Ponosna sem na medaljo,  ki sem jo dobila na cilju. Na hrbtni strani je izrisan profil proge, pod njim piše »You've survived! Congratiolations!«

Zofingen je čudovito mesto, ki očara tudi najbolj zahtevnega obiskovalca. Atraktivna proga, dobra organizacija in prijetno vzdušje so vsekakor razlog za nastop na Powermanu. Torej, za vse tiste, ki jim IronMan ni več »dovolj«,  je naslednji izziv definitivno Powerman!

Toplo priporočam!

                                                                                                                  PowerWoman Mojca